Vsako praznovanje je povezano s slikanjem in s foto albumom. Tudi prvo sveto obhajilo ni nobena izjema. Ko imamo čas rad brskamo po albumih in se spominjamo pomembnih dogodkov, ki so se nam zgodili. Kakšni lepi spomini! Koliko pomembnih in lepih ljudi!
Zakaj pišem o fotografijah in albumih? O spominjanju? Prav zaradi tega, kar se je te dni veliko dogajalo. Priprave na slovesnost prvega svetega obhajila in praznovanje samo.
Jezus je že prej vedel, da bo odšel k svojem Očetu. In svojih učencev ni želel pustiti samih. Prej jim je pomagal, ko so se znašli v težavah, jih spodbujal, ko so obupovali, jim stal ob strani, ko so zbirali poguma, za kakšno veliko, pomembno dejanje. Vedel je, da bodo učenci brez njega izgubljeni. Prav zato jim je hotel pomagati in jim je zapustil fotografijo, po kateri se ga bodo spominjali. Še več kot to. Ni jim zapustil kosa papirja, na katerem bi imeli naslikano njegovo podobo. Ampak jim je zapustil kar sebe samega. Kako? Pri zadnji večerji – tik preden je šel za nas na križ je vzel v roke kruh …. Daroval jim je samega sebe. Pa ne samo njim ampak vsem, ki ga imajo radi, vsem, ki so njegovi učenci. Zato so apostoli vsako nedeljo delali tisto, kar jim je Jezus naročil.
Tudi danes Jezusovi prijatelji se po tolikem času zbiramo ob nedeljah, da delamo tisto kar nam je naročil Jezus, da se spominjamo nanj, da mu dovoljujejmo da je z nami, še več kot to, da pride po sv. obhajilu v nas in nam pomaga.
Dragi prvoobhajanci! Isti Jezus, ki je pri zadnji večerji učencem rekel »To delajte v moj spomin«, se je srečal z vami, prišel v vaše srce. Naj bo to prvo srečanje začetek novega, lepega prijateljstva, ki se bo poglabljalo iz nedelje v nedeljo iz leta v leto. To vam iskreno želimo vsi ob vašem prazniku!
Ni težko slišati kristjanov, ki pravijo: če ne bi bilo računalnika, televizije vsak dan in ob vsaki uri, kina, športa, koncertov in odprtih trgovin, bi bile cerkve polne, zlasti mladi. Vendar se tukaj zelo motijo.
Ne pozabimo, da oči premami vsak košček stekla, če prej še niso videle dragocenega bisera. Če vera v našem življenju ne zablesti kakor dragocen biser, nič ne koristi, če »crknejo« računalniki, prekinejo televizijsko oddajanje in zaprejo igrišča. Nihče ne izroča svojega življenja Kristusu samo zato, ker ne ve, kaj bi sicer počel s svojim časom.
Res je, da smo nekoristni služabniki, ampak če se pustimo Jezusu voditi bomo največ naredili.Bog potrebuje sveže in aktivne kristjane, ki verujejo s srcem. Bog ne potrebuje nedejavnih »upokojencev«, ki so trmoglavo navezani samo na navade, tradicije, običaje, oblačila, ustanovitelje in ne vem kaj še vse. Bog potrebuje našo pripravljenost in vztrajnost.
Naš zgled ne bo samo nagovoril nove fante in dekleta za duhovni poklic, ampak bo tudi pritegnil v duhovni poklic. Prosimo torej Gospodarja žetve naj nas napolni s svojimi darovi, da bomo iz dneva v dan bolj njegovi.
Preljubi dornavski farani naši,
ne bodite tako zaspani,
poslušajte, kaj povemo:
veselje oznanjujemo!
Novo leto vam voščimo,
Bogu vas priporočimo.
Ob koncu leta in ob vstopu v novo vam želimo, da bi v srcu ohranili svetal spomin na vsak bogat dan življenja. Da bi bili pogumni v uri preizkušnje, ko vam bo naložen križ na ramena, če se vam bo zdela gora, na katero morate priti, previsoka in luč upanja zelo daleč.
Jezus se je rodil in odraščal v Sveti družini. Mati Marija in varuh Jožef sta z ljubeznijo skrbela zanj. Jezus pa je v to družino prinašal največjo srečo. Po njem je bil v družini navzoč Bog sam.
Tako kot je ljubezen povezovala Sveto družino, mora tudi v naših družinah starše in otroke v družini povezovati medsebojna ljubezen, spoštovanje in skrb za drugega. Krščanska družina živi po vzoru Svete družine. Starši otroke varujejo in vzgajajo. Posredujejo jim vero in krščansko kulturo, prav tako pa tudi bogata narodna in družinska izročila.
V družini skupaj molimo, beremo in premišljujemo Božjo besedo. Udeležujemo se svete maše in prejemamo zakramente. Pomagamo ljudem v stiski, smo gostoljubni in se v svojem okolju trudimo za razumevanje. V taki družini je Bog resnično navzoč.
Človek se dobro počuti v prijetni družbi. Tako je zmeraj bilo. Dobra družba je zlata vredna. Pri tem igra zelo pomembno vlogo tudi urejenost prostora.
Lepa in urejena cerkev vernemu človeku pomaga, da se osredotoči na to kar je božje. 
Urejenosti in lepote župnijske cerkve se ne bi dalo ohraniti brez pridnih žensk, ki vsak teden z veseljem skrbijo, da se župljani dobro počutijo pri sveti maši.
Dovolj razlogov je, da jim izrečemo zahvalo. Pogosto to rečemo iz navade, ker se tako spodobi, ne da bi pri tem veliko mislili. Ali pa občutimo zahvalo kot dolžnost. Resnična zahvala je več kot stvar vljudnosti ali medsebojna trgovina. Srečanje, ki se je zgodilo v nedeljo 16. decembra ob 17.00 uri pa je bilo znamenje naše hvaležnosti za vaše zastonjsko delo. Najlepši del prijetnega srečanja je tisti, ki ga slika ne more izraziti.
Veseli in navdušeni smo, ker ste za našo župnijo skriti zaklad! Hvala!
