Vsako praznovanje je povezano s slikanjem in s foto albumom. Tudi prvo sveto obhajilo ni nobena izjema. Ko imamo čas rad brskamo po albumih in se spominjamo pomembnih dogodkov, ki so se nam zgodili. Kakšni lepi spomini! Koliko pomembnih in lepih ljudi!

Zakaj pišem o fotografijah in albumih? O spominjanju? Prav zaradi tega, kar se je te dni veliko dogajalo. Priprave na slovesnost prvega svetega obhajila in praznovanje samo.

Jezus je že prej vedel, da bo odšel k svojem Očetu. In svojih učencev ni želel pustiti samih. Prej jim je pomagal, ko so se znašli v težavah, jih spodbujal, ko so obupovali, jim stal ob strani, ko so zbirali poguma, za kakšno veliko, pomembno dejanje. Vedel je, da bodo učenci brez njega izgubljeni. Prav zato jim je hotel pomagati in jim je zapustil fotografijo, po kateri se ga bodo spominjali. Še več kot to. Ni jim zapustil kosa papirja, na katerem bi imeli naslikano njegovo podobo. Ampak jim je zapustil kar sebe samega. Kako? Pri zadnji večerji – tik preden je šel za nas na križ je vzel v roke kruh …. Daroval jim je samega sebe. Pa ne samo njim ampak vsem, ki ga imajo radi, vsem, ki so njegovi učenci. Zato so apostoli vsako nedeljo delali tisto, kar jim je Jezus naročil.

Tudi danes Jezusovi prijatelji se po tolikem času zbiramo ob nedeljah, da delamo tisto kar nam je naročil Jezus, da se spominjamo nanj, da mu dovoljujejmo da je z nami, še več kot to, da pride po sv. obhajilu v nas in nam pomaga.

Dragi prvoobhajanci! Isti Jezus, ki je pri zadnji večerji učencem rekel »To delajte v moj spomin«, se je srečal z vami, prišel v vaše srce. Naj bo to prvo srečanje začetek novega, lepega prijateljstva, ki se bo poglabljalo iz nedelje v nedeljo iz leta v leto. To vam iskreno želimo vsi ob vašem prazniku!